Sobotni popoldan, nogometna tekma. Dve družini na kupu, ženi se odločita, da gresta v gozd nabirati borovnice, fotra pa bova malo sama z otrokoma. Kul. Gledava tako svetovno prvenstvo v nogometu s fotrom, ki nekoč ni bil fotr in jaz ne, ko sva spremljala prejšnje prvenstvo; on se igra s svojo hčerkico, jaz se ukvarjam s sinetom. Ni več potrebna neskončna koncentracija za spremljanje napadalnih in obrambnih akcij; pogledi več niso srepo zakovani za zaslon, misli niso prepletene v labirintih nogometnih kalkulacij igre, akcij, rezultatov in špekulacij. Naenkrat okoliščine zahtevajo fokus okoli manj matematičnih zadev; ko se moj utrudi in zaspi, se moj prijatelj  s hčerkico ravno odpravi za previjalno mizo. V takih trenutkih obstaja en globalen jezik fotrov, v takih sobotnih popoldnevih vsepovsod na svetu; jezik, ki ne potrebuje besed. Jezik fotrov, združenih s svojimi otroki.  Ali tudi vi poznate ta neizrekljiv jezik?

Mislite, da imajo fotri dopust? Potem, ko si par let fotr, zgubiš občutek za pojem »dopust«, ki se je ustvarjal v nekih mlajših letih, ko si brezskrbno ležal na plaži ali pohajkoval po obrobjih sveta. Ta pojem se z otrokom reducira na obdobje, ko se posameznik lahko polno koncentrira na vrvežavost svojega otroka ali več njih ter radoživost, s katero se podijo okoli, in nje posledice. Ko nato oče za trenutek sede za hladno pivo v obmorski piceriji in se za trenutek preveč zatopi v kaj drugega, ga glasen pok in lom plastike opozorita, da je njegov otrok pravkar odkril mobilnost aparata s stotinami gumijastimi žogicami skokicami, ki so se razletele po terasi lokala… In ko ti natakar odvrne »Saj ni nič takega«, si misliš »Tebi ne, ker nimaš vsak dan tovrstnih dogodivščin, ki kar ne presahnejo… kje so srečni dnevi, ko ga je bilo dovolj nadzirati na površini dnevne sobe in biti pozoren, ko se je bližal električnim vtičnicam…« Nekje v ambivalenci sem – kolikor mi je dopust z naraščajem veselje, toliko je tudi napor. Kaj prevlada pri vas?

Ne morem si pomagati, ampak na živce mi gredo otroške slike na fejsu. Saj je kul; zlati so, čudoviti in treba jih je pokazati vsem kolegicam iz srednje šole, ampak ni kul. Ne moreš otroka dajati na internet in misliti, da se s tem strinja. Mali nima pojma, kaj je internet, je še štruca v povojih, pa si ga že ogleduje nek Šved ali Nemec, ki je v tretjem kolenu fejsbuk prijateljstva in ga pač naključno predlaga za prijatelja (kot Facebook to pač počenja) in potem oči tvojega otroka buljijo iz ekrana, nekdo tam se pa sprašuje, kdo to v njega bulji s fotrovega ramena. Počakajte, da bodo toliko stari, da si sami odprejo profile, in se naj sami odločajo, če želijo biti tam in prav s tisto fotko. Bi si vi želeli, da bi vas vaši starši razkazovali na ogled?