Mislite, da imajo fotri dopust? Potem, ko si par let fotr, zgubiš občutek za pojem »dopust«, ki se je ustvarjal v nekih mlajših letih, ko si brezskrbno ležal na plaži ali pohajkoval po obrobjih sveta. Ta pojem se z otrokom reducira na obdobje, ko se posameznik lahko polno koncentrira na vrvežavost svojega otroka ali več njih ter radoživost, s katero se podijo okoli, in nje posledice. Ko nato oče za trenutek sede za hladno pivo v obmorski piceriji in se za trenutek preveč zatopi v kaj drugega, ga glasen pok in lom plastike opozorita, da je njegov otrok pravkar odkril mobilnost aparata s stotinami gumijastimi žogicami skokicami, ki so se razletele po terasi lokala… In ko ti natakar odvrne »Saj ni nič takega«, si misliš »Tebi ne, ker nimaš vsak dan tovrstnih dogodivščin, ki kar ne presahnejo… kje so srečni dnevi, ko ga je bilo dovolj nadzirati na površini dnevne sobe in biti pozoren, ko se je bližal električnim vtičnicam…« Nekje v ambivalenci sem – kolikor mi je dopust z naraščajem veselje, toliko je tudi napor. Kaj prevlada pri vas?