Sobotni popoldan, nogometna tekma. Dve družini na kupu, ženi se odločita, da gresta v gozd nabirati borovnice, fotra pa bova malo sama z otrokoma. Kul. Gledava tako svetovno prvenstvo v nogometu s fotrom, ki nekoč ni bil fotr in jaz ne, ko sva spremljala prejšnje prvenstvo; on se igra s svojo hčerkico, jaz se ukvarjam s sinetom. Ni več potrebna neskončna koncentracija za spremljanje napadalnih in obrambnih akcij; pogledi več niso srepo zakovani za zaslon, misli niso prepletene v labirintih nogometnih kalkulacij igre, akcij, rezultatov in špekulacij. Naenkrat okoliščine zahtevajo fokus okoli manj matematičnih zadev; ko se moj utrudi in zaspi, se moj prijatelj  s hčerkico ravno odpravi za previjalno mizo. V takih trenutkih obstaja en globalen jezik fotrov, v takih sobotnih popoldnevih vsepovsod na svetu; jezik, ki ne potrebuje besed. Jezik fotrov, združenih s svojimi otroki.  Ali tudi vi poznate ta neizrekljiv jezik?