Sobotni popoldan, nogometna tekma. Dve družini na kupu, ženi se odločita, da gresta v gozd nabirati borovnice, fotra pa bova malo sama z otrokoma. Kul. Gledava tako svetovno prvenstvo v nogometu s fotrom, ki nekoč ni bil fotr in jaz ne, ko sva spremljala prejšnje prvenstvo; on se igra s svojo hčerkico, jaz se ukvarjam s sinetom. Ni več potrebna neskončna koncentracija za spremljanje napadalnih in obrambnih akcij; pogledi več niso srepo zakovani za zaslon, misli niso prepletene v labirintih nogometnih kalkulacij igre, akcij, rezultatov in špekulacij. Naenkrat okoliščine zahtevajo fokus okoli manj matematičnih zadev; ko se moj utrudi in zaspi, se moj prijatelj  s hčerkico ravno odpravi za previjalno mizo. V takih trenutkih obstaja en globalen jezik fotrov, v takih sobotnih popoldnevih vsepovsod na svetu; jezik, ki ne potrebuje besed. Jezik fotrov, združenih s svojimi otroki.  Ali tudi vi poznate ta neizrekljiv jezik?

Mislite, da imajo fotri dopust? Potem, ko si par let fotr, zgubiš občutek za pojem »dopust«, ki se je ustvarjal v nekih mlajših letih, ko si brezskrbno ležal na plaži ali pohajkoval po obrobjih sveta. Ta pojem se z otrokom reducira na obdobje, ko se posameznik lahko polno koncentrira na vrvežavost svojega otroka ali več njih ter radoživost, s katero se podijo okoli, in nje posledice. Ko nato oče za trenutek sede za hladno pivo v obmorski piceriji in se za trenutek preveč zatopi v kaj drugega, ga glasen pok in lom plastike opozorita, da je njegov otrok pravkar odkril mobilnost aparata s stotinami gumijastimi žogicami skokicami, ki so se razletele po terasi lokala… In ko ti natakar odvrne »Saj ni nič takega«, si misliš »Tebi ne, ker nimaš vsak dan tovrstnih dogodivščin, ki kar ne presahnejo… kje so srečni dnevi, ko ga je bilo dovolj nadzirati na površini dnevne sobe in biti pozoren, ko se je bližal električnim vtičnicam…« Nekje v ambivalenci sem – kolikor mi je dopust z naraščajem veselje, toliko je tudi napor. Kaj prevlada pri vas?

Ne morem si pomagati, ampak na živce mi gredo otroške slike na fejsu. Saj je kul; zlati so, čudoviti in treba jih je pokazati vsem kolegicam iz srednje šole, ampak ni kul. Ne moreš otroka dajati na internet in misliti, da se s tem strinja. Mali nima pojma, kaj je internet, je še štruca v povojih, pa si ga že ogleduje nek Šved ali Nemec, ki je v tretjem kolenu fejsbuk prijateljstva in ga pač naključno predlaga za prijatelja (kot Facebook to pač počenja) in potem oči tvojega otroka buljijo iz ekrana, nekdo tam se pa sprašuje, kdo to v njega bulji s fotrovega ramena. Počakajte, da bodo toliko stari, da si sami odprejo profile, in se naj sami odločajo, če želijo biti tam in prav s tisto fotko. Bi si vi želeli, da bi vas vaši starši razkazovali na ogled?

Otrok zna v kakšnem trenutku pokazati več čustev kot napadalec v italijanski ligi, ki znotraj 16-metrskega prostora simulira najmanj zlom noge, invalidsko izpahnjenost kolka in neznosne bolečine v predlu stegna. Kombinirano. Solze v trenutku, ko se njegovemu bitjecu počasi zakotalijo solzice in ko je refleks ekstremen. Pomirjanje, ki traja. Vmes opazujem obraz, ki se umirja od šoka, ki ga je povzročil padec ob poskusu plezanja ali padec ob teku. Različno in nepredvidljivo je območje, kjer se sprožajo obrazi, ki jih pozneje opazujem na fotografijah; v tej prvinskosti refleksa in čaru spoznavanja robov življenja (ter tal ob prvih padcih) pa se skriva morje sentimentov, ki ostajajo zapisani v digitalnih formah in – kar šteje več od tega – spominih ljudi, ki jih doživljajo. Intenzivno, kot mi fotri to doživljamo…

Eni fotri imamo ambicijo, da bi otrokom dajali zdravo hrano, in to še od najzgodnjejših dni. Zelenjava in sadje, recimo; vsekakor brez dodajanja sladkorja, soli ali drugih začimb, ki ga bodo mamile vse življenje in je morda bolje, da mu vsaj na začetku njegovega bivanja na našem planetu prihranimo kak ščepec česa. Potem je odraščal in po prvih dveh zobeh dobil v roke grisine, ki so istočasno hrana in igračka! Malo glodlja, malo ga vrti po rokicah in včasih mu pade na tla, ker je igra premagala lakoto. In potem mi mama sporoči novice – poskusil je čokolado! Nekdo mu je ponudil socialistično sladico, ki se ji reče Gospodinja (oziroma Domačica); keksi s tankim prelivom čokolade na eni strani. Najprej je menda nejeverno gledal v keks, ki se je  s posredovanjem dobrohotne tete znašel pred njegovimi usti; ravno je grizljal grisin in bil kar zadovoljen. Potem je previdno izplazil jezik in obliznil temno stran keksa. In nato se je njegova ročica razpela, grisin je poletel proti tlem in njegov fokus se je spremenil. Po nekaj oblizih je tisti keks romal nekam drugam. Menda je malo pogledal, doma pa se je znova sprijateljil s grisinom. Do nadaljnjega. In v zavesti se mi je posvetilo, koliko bitk nama sledi, ko bo še malce bolj odrasel in bo znal uveljavljati svoj okus na lep in grd način…

Otrok lahko v odraslem človeku zbudi tak strah, kot ga zlepa ne pomnim. Nasploh je lahko otrok izvor raznovrstnih čustev, ki se – nekatera znova, nekatera prvič – porajajo v moškem. Odraslemu moškemu, ki je že nekaj doživel in prestal v življenju. Tam nekje po začetkih resnega kobacanja po svojem življenjskem prostoru in spoznavanja nevarnosti zanj je v bistvu samo vprašanje časa, kdaj prvič zaslišiš top udarec in nato jok ter glasove, ob katerih poletiš po zraku in trenutek kasneje gledaš lastnega otroka v objemu, ki mu teče solzica po obrazu. Trenutek, ki mu ga tako ali tako nisi mogel prihraniti in ki ni prvi na njegovi poti raziskovanja sveta. Trenutek, ko se strah spremeni v relativno nemoč in ko se tisti adrenalin, ki se je prejle sprostil, malce umiri. Poznate?

… dve vstopnici za predstavo na Ljubljanskem gradu 19. junija. Če ste interesenti, kliknite Fotra na Facebooku ali Twitterju ter sledite navodilom. Pa pohitite – prvi par vstopnic žrebamo jutri (petek, 4. junija 2010) opoldne. Veliko sreče…

Facebook

Twitter

Šele zdaj – ko sem starš – dojemam, zakaj otrok v resnici potrebuje svojo sobo. Gledam pač iz prostorske perspektive, ki se zapolnjuje z igračami. Začne se kmalu po rojstvu, ko v porodnišnico prihajajo poštni telegrami s prvimi igračami, katerih količina hitro preseže težo otroka. Potem se samo nadaljuje. Družinski obiskovalci, ki ga prvič obiščejo, ponavadi prinesejo še kaj in kmalu se nabere škatla ali dve, polni najraznovrstnejših igral, ki jih otrok mesec ali dva kasneje niti približno ne ceni toliko kot daljinca za TV ali mobilni telefon, iz katerega prihaja glas babice. No, igrače se nabirajo, zasedejo pol dnevne sobe, naenkrat ugotoviš da se na zvočnikih res samo prah nabira in da bo selitev igrač nujna za vzpostavitev navideznega nekdanjega stanja, ko se nisi ubadal s plastiko in plišem. Nekega dne – ko otrok dovolj odraste, da jih lahko tudi pospravlja -  bo problem morda rešen. Zdajle še ne, ker ga ne morem izgnati nadstropje višje…

Velja napačno prepričanje, da starši ukazujejo otrokom. V resnici je prav obratno, le da tega večina staršev noče priznati. Morda res zavestno živijo v svoji zablodi; ali pa ne morejo priznati svojemu egu, da jih eno majhno bitje tradicionalno nagiba na svojo stran in (bolj ali manj uspešno) doseže svoje. Sicer staršem odpadejo luske z očes najkasneje v najstniški dobi otroka, ampak a ni že od začetka tako? Jok je samo eden od ukazov, ki omehčajo starševsko avtoriteto. Včasih je dovolj tudi mil pogled, nejevoljno klicanje, nerazumljivi glasovi in podobni signali. In poznavanje podzavestne taktike otroka (ki še ni racionalno bitje, ampak je bistveno bolj naravno) ne pomeni, da smo dobri… Sredi tega modrovanja v pisarno vstopi sodelavec. Pravim: »Kako je?« On: »Mulc me okoli prsta ovija…«